Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z najboljšo slovensko tekačico Klaro Lukan o sanjski sezoni, petih državnih rekordih, debitantskem polmaratonu in o vse večji prepoznavnosti, ki jo občuti na svoji koži. Priznava, da malce tudi zaradi barve svojih las.
Tekaška kariera Klare Lukan se že nekaj časa vzpenja, v letošnjem letu pa je doživela nov, največji preboj.
Za njo je leto, v katerem je osvojila bronasto medaljo na evropskem prvenstvu v cestnih tekih in kar petkrat odtekla nove državne rekorde: na 5000 metrov na stezi dvakrat, po enkrat pa na cesti na 5 kilometrov in 10 kilometrov, za konec pa še v polmaratonu, ki ga je ob debiju pretekla več kot minuto hitreje od 21 let starega rekorda legendarne Helene Javornik.
25-letna Šentjernejčanka, pred katero je vsaj še deset let tekaške kariere, je letos dosegla še nekaj odmevnih zmag: z rekordom tekmovanja je bila najboljša na univerzijadi, prepričljivo je zmagala tudi na evropskem ekipnem prvenstvu v Mariboru in za vsega četrt sekunde zaostala za rekordom tekmovanja, postavila je nov rekord Ljubljanskega maratona na 10 kilometrov in še bi lahko naštevali.
Toda tudi to letos seveda ni bilo dovolj, da bi prvič postala slovenska atletinja leta. Ob fenomenalni Tini Šutej se je morala zadovoljiti z drugim mestom.
Glede na mladost bo imela še veliko priložnosti, da na sam vrh stopi tudi sama. Če bo nadaljevala tako, kot ji je šlo letos, verjetno kaj kmalu.
Čeprav je za vami izjemna sezona, ste v izboru za naj atletinjo leta pristali šele na drugem mestu, toda verjetno zaradi tega po takšni sezoni Tine Šutej niste razočarani, mar ne?
Seveda ne. Njena sezona je bila res izjemna, je bila pa tudi moja sezona najuspešnejša do zdaj. Izjemno zadovoljna sem s tem, kar sem letos dosegla. Upam, da bom v prihodnosti lahko gradila na tem.
Še niti en mesec ni, odkar ste na izjemen način, ob debiju ste odpihnili slovenski rekord v polmaratonu, zaključili prejšnjo sijajno sezono. Ste se po njej odpočili?
Počitka ni bilo prav veliko, pravzaprav sem imela le en teden sproščenega treninga. Še vedno sem trenirala, ampak sem imela proste roke in sem trenirala po želji. Potem smo se takoj vrnili v pripravljalni ritem.
Sicer pa moja sezona pravzaprav še ni zaključena, saj bom še nastopila, preden se odpravim na višinske priprave. Čez dva tedna bom tekla na Carsolina krosu. To bo nov izziv v sklopu priprav, da malo obudim čase, ko sem tekla kros. Konec decembra bom nastopila še na eni cestni tekmi na 10 kilometrov, potem pa se bom odpravila na višinske priprave v Kenijo.
Lani ste trenirali v Ugandi in bili zelo zadovoljni. Kako to, da boste zdaj v Keniji?
S trenerjem sva se odločila, da preizkusim še novo okolje. Pomembno je predvsem, da grem na višino.
Kakšno je bilo okrevanje po prvem polmaratonu?
Nič preveč drugačno kot po preostalih tekmah. Tekaški copati so zdaj že tako napredni, da tudi to zelo olajša in pospeši regeneracijo. Nisem imela posebnih težav. Bilo je kot po vsaki drugi tekmi, ki jo tečem na 10 kilometrov.
Polmaraton vam je bil všeč?
Zelo všeč. Že od nekdaj čutim, da je moja glavna prednost vzdržljivost. Daljša kot je razdalja, bolj to pride do izraza. V naslednji sezoni se bom zagotovo preizkusila na še kakšnem polmaratonu. Za zdaj še nimam konkretnih planov, ampak če bo šlo po načrtih, ne bo samo eden.
Čemu se boste najbolj posvetili v letu 2026? Stezi ali cesti?
Verjetno bo šlo kar za kombinacijo obojega. Kar se tiče atletskih tekem, bo vrhunec seveda evropsko prvenstvo na prostem v Birminghamu. Septembra načrtujem nastop na svetovnem prvenstvu v cestnih tekih, nisva se pa s trenerjem še odločila, na kateri razdalji se bom preizkusila. Skratka, kombinirala bom cestne teke in tekme na stezi. V dvorani ne bom tekmovala. Pozimi bom tekla le na cesti.
Kateri od številnih uspehov, ki ste jih dosegli v letu 2025, vam je najljubši?
Vsaka zmaga in vsak rekord sta imela svoj čar, svoje mesto za spomin. Letos je bilo res veliko vsega. Vsako izkušnjo si bom posebej zapomnila.
Kaj pa minus? Sploh najdete kakšnega?
Nobena tekma ni bila sanjska. Na nobeni ni bilo vse popolno, tako je vedno. Če moram izpostaviti eno, ki se je v tem pogledu izšla najmanj, pa je to verjetno svetovno prvenstvo v Tokiu. Je pa tudi 15. mesto na svetu lep uspeh, tako da si ničesar ne morem očitati.
Vsi državni rekordi Klare Lukan v letošnjem letu:
9. februar: 5 km (14:45; Monako)
16. februar: 10 km (30:26; Castellon)
14. junij: 5000 m (14:56,50; Dunaj)
16. julij: 5000 m (14:50,40; Liege)
26. oktober: polmaraton (1;08:04; Valencia)
Rdeča nit vaše sezone pa so bili rekordi. Kar pet jih je bilo.
To je res lep uspeh, s katerim moram biti zadovoljna, a se tu ne nameravam ustaviti. Upam, da bom vse te dosežke še izboljšala.
Se je po tem norem letu v vašem življenju kaj spremenilo, ste postali bolj prepoznavni?
Da, čutim, da me ljudje cenijo in vse več ljudi ve, kaj in kako počnem. Ravno nekaj dni nazaj sta me dva starša prosila, da bi z mojim obiskom presenetila svoji hčerki, ki sta zagreti za atletiko. Ena od njiju je praznovala 11. rojstni dan.
Tudi sama bi si, ko sem bila stara deset let, zelo želela, če bi lahko srečala svojo vzornico. Takšni dogodki me vedno razveselijo. Rada se jih udeležim. Sploh če gre za otroke.
Vse bolj pogosto se zgodi, da me ljudje ustavijo na ulici. Verjetno me prepoznajo tudi po mojih izrazito rdečih laseh. Vsakič, ko treniram in tečem po ulici, in mi kdo zaploska ali me nagovori, me to razveseli. Polepša mi dan. Medalja ni medalja, če je nimaš s kom deliti. Ta podpora mi pomeni ogromno.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje